Danes, ko delež tistih, ki umrejo zaradi nalezljivih bolezni upada, narašča število tistih, ki umirajo zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni, med katerimi je najbolj razširjena sladkorna bolezen. V začetku tretjega tisočletja je dosegla razsežnosti epidemije. Najnovejši podatki kažejo, da je v svetu okrog 250 milijonov sladkornih bolnikov, kar je okoli šest odstotkov odrasle populacije, predvidevajo pa, da se bo do leta 2025 ta številka dvignila na 380 milijonov. Tudi napovedi za Slovenijo niso nič bolj spodbudne, trenutno je pri nas okrog 100 000 sladkornih bolnikov, število obolelih pa vsako leto strmo raste.
Sladkorna bolezen je kompleksna kronična presnovna motnja, za katero je značilna zvišana raven sladkorja (glukoze) v krvi. Lahko nastane zaradi pomanjkljivega izločanja insulina, nezadostnega odzivanja telesnih celic na njegovo delovanje ali obojega hkrati. Gre za skupino bolezni z različnimi vzroki in mehanizmi nastanka, a z enakimi posledicami. Pri vseh pride do motenj v presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Nastale motnje spremljajo sladkornega bolnika vse življenje in so vzrok za trajne okvare tkiv ali organskih sistemov, odpoved delovanja nekaterih organov (posebno oči, ledvic, živcev, srca in ožilja), slabo kakovost življenja in skrajšanje pričakovane življenjske dobe.
Poznamo več vrst sladkorne bolezni:
- Sladkorna bolezen tipa 1 nastane zaradi uničenja beta celic v trebušni slinavki, ki preneha izločati hormon insulin. Brez insulina glukoza ne more prehajati iz krvnega obtoka v celice in celice ostanejo brez vira energije. Ker organizem ne more izrabljati glukoze, mora črpati lastne zaloge maščobe, kar vodi v hujšanje kljub večjemu uživanju hrane in pijač. V celicah pa nastajajo strupene snovi (aceton), zaradi česar lahko pride do kome ali smrti. Nujna je takojšnja zdravniška obravnava in trajno zdravljenje z insulinom. Večina bolnikov zboli do 30. leta starosti.
- Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika (ima jo približno 90 odstotkov vseh sladkornih bolnikov) in se navadno pojavlja pri starejših osebah (po 45. letu) zaradi neustreznega življenjskega sloga (velikokrat s prekomerno telesno težo) in genetskih sprememb, ki vplivajo na spremenjeno izločanje insulina. Pravzaprav gre za prizadeto sposobnost beta celic trebušne slinavke, ki proizvajajo insulin in / ali povečano odpornost na njegovo delovanje v nekaterih tkivih (predvsem v mišicah) ter čezmerno nastajanje glukoze v jetrih. Ta oblika se razvija počasi in se pogosto pojavlja skupaj z drugimi motnjami v presnovi maščob in povišanim arterijskim tlakom. Bolniki prvih nekaj let praviloma nimajo težav. Šele po več letih se krvni sladkor toliko zviša, da povzroča žejo, pogosto in obilno odvajanje vode ter hujšanje, kar bolnike privede k zdravniku.
- Nosečnostna sladkorna bolezen (gestacijski diabetes) je pogostejša pri nosečnicah s čezmerno telesno težo in pri tistih s sladkorno boleznijo v družini. Navadno je začasna, izgine po porodu, a se lahko pri naslednjih nosečnostih ali pozneje v življenju ponovi. Če vzdrževanje primerne telesne teže, zdrava prehrana in redna telesna dejavnost ne zadostuje in so vrednosti glukoze v krvi še vedno previsoke, se zdravnik odloči za insulinsko zdravljenje.
Diagnoza sladkorne bolezni:
Sladkorna bolezen se lahko kaže z značilnimi simptomi kot so žeja, pogosto uriniranje, hujšanje, lahko pa ima tudi motnje vida, srbež kože, utrujenost, povečan apetit, okužbe kože, vrtoglavico, dehidracijo in druge znake. Pri sladkorni bolezni tipa 1 so simptomi močno izraženi in trajajo kratek čas pred ugotovitvijo bolezni. Sladkorna bolezen tipa 2 poteka počasi, prisotni so le posamezni simptomi, ki so neprepoznavni ali pa jih sploh ni. Sladkorno bolezen z gotovostjo ugotovimo, če je glukoza v krvi na tešče 7,0 mmol/l ali več ali 11,1 mmol/l kadarkoli (pri zdravem človeku 3,9 – 6,0 mmol/l). Za diagnozo potrebujemo dva rezultata o zvišani glukozi v krvi v dveh različnih dnevih, zlasti če ni prisotnih kliničnih simptomov. Danes večino bolnikov s sladkorno boleznijo odkrijemo slučajno, ko še nimajo izraženih simptomov, na sistematskih pregledih ali pri pregledih zaradi drugih vzrokov. Za sladkorno bolezen tipa 1 nimamo nobenega kliničnega testa, s katerim bi lahko zgodaj ugotovili bolezen. Aktivno iščemo sladkorno bolezen pri starejših od 45 let, pri mlajših od 45 let pa, če so debeli, telesno neaktivni, imajo sladkorno bolezen v ožjem sorodstvu, imajo povišan holesterol, trigliceride, zvišan krvni tlak, imajo srčno-žilne zaplete,…
Zdravljenje sladkorne bolezni:
Pri zdravljenju sladkornih bolnikov je potrebno začeti z vzgojo in izobraževanjem bolnikov in svojcev. Sladkorni bolnik mora imeti zdravo in uravnoteženo prehrano, razdeljeno na več obrokov, paziti mora le pri izbiri ogljikovih hidratov. Zelo pomembna je tudi telesna aktivnost (hoja, kolesarjenje, plavanje), vsaj trikrat tedensko pol ure. Če ti ukrepi niso dovolj, zdravnik uvede peroralne hipoglikemike (zdravila za zniževanje glukoze v krvi) ali / in insulin. Osnovni cilji zdravljenja sladkorne bolezni so odprava simptomov in preprečevanje akutnih ter kroničnih zapletov. Pri spremljanju bolnikovega zdravljenja pa moramo spremljati poleg vrednosti glukoze v krvi tudi vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi, krvni tlak, indeks telesne mase in odsotnost kajenja.
Peroralni hipoglikemiki
Njihovo delovanje je usmerjeno v zniževanje glukoze v krvi, kar dosežejo s spodbujanjem izločanja insulina, s povečanjem privzema glukoze v mišice, z zmanjšanjem nastanka glukoze v jetrih ali z upočasnjeno absorpcijo ogljikovih hidratov iz črevesa v kri.
Insulin
Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 so odvisni od zdravljenja z insulinom. Pri njih ni primerna nobena druga osnovna oblika zdravljenja. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 je potrebno zdravljenje z insulinom šele ob odpovedi peroralnih hipoglikemikov (ko koncentracija glukoze v krvi presega 17 mmol/l). Danes se uporabljajo izključno humani insulini in insulinski analogi s hitrim/ultrakratkim, kratkim, srednjedolgim in dolgim delovanjem ter mešanice insulinov.
Zdravila za samozdravljenje
Zaradi velike želje po zdravju sladkorni bolniki pogosto uporabljajo različne izdelke za samozdravljenje (za zmanjšanje telesne teže ali znižanje glukoze v krvi), ki so na tržišču kot dodatki k prehrani. Ti pripravki ne morejo nadomestiti zdravljenja z zdravili, lahko pa se uporabljajo kot prehransko dopolnilo k zdravljenju, ampak le po predhodnem dogovoru z zdravnikom ali farmacevtom!
Napredek medicine in farmakoterapije je tudi sladkornim bolnikom omogočil boljšo kakovost življenja in daljšo življenjsko dobo, pa vendar, zaradi bolezni in njenih posledic vsako leto umrejo več kot trije milijoni ljudi, ne glede na to, kje in kako živijo. Zaradi omenjenih dejstev je Organizacija združenih narodov 20. decembra 2006 sprejela resolucijo o sladkorni bolezni, 14. november pa potrdila kot dan združenih narodov o sladkorni bolezni. Letošnji dan združenih narodov o sladkorni bolezni je namenjen otrokom, pri katerih se opaža strm porast debelosti in sladkorne bolezni tipa 2.
Jelka Rihter Glinšek, mag.farm.